Ko sem postala študentka v Ljubljani, sem se v Ljubljano tudi preselila. Takrat nisem ravno vedela, kako bom živela. Vse mi je bilo novo in morala sem si vzeti čas, da sem se umirila in navadila tega stila življenja. Potrebovala sem kar nekaj časa, ker prihajam iz vasi in nisem bila vajena samega betona. Tako sem iskala rešitve, kdaj lahko grem malo v naravo. Ko sem se en dan sprehajala izven Ljubljane sem videla konjušnico. Jahanje konjev mi je tisti trenutek bilo všeč. Videla sem druge kako jahajo. Najprej nisem hotela do konjušnice, potem pa sem se vseeno odločila, da grem pogledat. Ko sem si vse ogledala je bila tam ena gospa, ki mi je rekla, kako lepo je jahati in me vprašala, če sem kdaj poskusila. Povedala sem ji, da prihajam iz vasi, da pa mi jahanje konjev ni dmače. Tega nisem počela še nikoli. Razložila mi je, da lahko pridem enkrat probat. Ko je izgovorila te besede, me je dobesedno zamikalo.

Vikend, konjušnica in jahanje konjev

Ko je prišel vikend in nisem šla domov, sem imela dovolj časa in odločila sem se, da grem do konjušnice. Tam je potekalo jahanje konjev in odločila sem se, da grem na uro jahanja. To je bila moja najboljša odločitev v študijskih letih. Od takrat naprej jaham redno. Sigurno grem jahat trikrat na teden, ko mi čas dopušča. Tukaj sem našla košček sebe in prav uživam. Jahanje konjev je res nekaj posebnega. Tukaj človek pozabi na vse. Konji so tako lepa in nežna bitja in ko se enkrat povežeš z njmi, potem greš težko stran. Jaz sedaj jaham že tri leta in ne morem niti pomisliti, da bi jahanje konjev opustila. Kaj pa se bo zgodilo, ko bom končala študij, pa še ne vem. Vem samo to, da bi rada še naprej jahala, če pa mi bo to upselo, pa je drugo vprašanje. …