Ko sem nazadnje imela opravek v Ljubljani, sem se odločila, da se po opravku sprehodim po Ljubljani. Nisem pogosto v Ljubljani, zato sem si vzela čas. Ta dan sem si vzela dopust, ker nisem želela hiteti. Ljubljana mi je bila vedno lepa, rada sem jo obiskala. Ko sem se tokrat sprehajala po ulicah, sem postala lačna in prav ravno takrat sem videla, da natakarica nosi na krožnikih hrano. Ko sem bolj pogledala, sem videla, da je to šrukljarna. Tega nisem vedela, da v Ljubljani obstaja kaj takšnega. Ko sem prišla bližje, sem prebrala, da ponujajo dobre, okusne, tradicionalne štruklje. Ker sem bila lačna, bi zame lahko danes poskrbeli moji štruklji.
Malo me je bilo strah, če mi mogoče okus ne bo všeč, vendar sem bila presenečena, koliko ponudbe imajo in kako dobro jih pripravijo. Tako so mi moji štruklji polepšali dan. Po njih sem si privoščila še kavico in dan je bil popoln. Včasih človek ne potrebuje veliko, da je srečen. Tako sem bila jaz tisti trenutek sita in srečna. Na kar mi je zazvonil telefon in na drugi srani je bila prijateljica, ki mi je povedala, da se seli v Ljubljano. Povedala sem ji, da sem trenutno tudi jaz v Ljubljani in ker ji nisem znala točno povedati kje, sem ji povedala, da sem na štrukljih.
Moji štruklji praviš, je dodala. Točno je vedela, kje sem. Ker je bila v bližini, se je odločila, da tudi ona pride nekaj dobrega pojest in to so seveda bili moji štruklji. Obe sva bili istega mnenja, da so to res dobri in okusni štruklji. Človek bi jih jedel vsak dan. Tako sva imeli svoj izbran v Ljubljani, kjer se bova v prihodnosti videvale. Moji štruklji so poskrbeli, da sva bili obe siti. Tako sem lahko šla domov in nisem rabila premišljevati, kaj si bom doma pripravila za kosilo.